XXL: Sani Bečirović upal na reprezentanco

Sani Bečirovič je bil eden od košarkarjev, ki bi si verjetno zaslužil mesto v reprezentanci. A se je selektor Božidar Maljković odločil drugače. Sani si s tem ne beli glave, vzel si je oddih, ki mu je še kako koristil.

Sašo Filipovski in Sani Bečirovič (foto: Drago Perko/kosarka.si)

Sani, spet ste na parketu.

»Vesel sem, ker je temu tako. Počasi se pripravljam na novo sezono, v veliko veselje pa mi je, da lahko osnove košarke osvežujem na Probasketball Campu z mladimi košarkarji.«

Kako ste izkoristili oddih?

»Štiri tedne sem se povsem odklopil od košarke, prav prijalo je. Še nikoli si nisem privoščil toliko odmora.«

Kako pa pride igralec takega kova, kot ste vi, spet v formo?

»Vsako leto težje. Svoje pa so naredili tudi tile štirje tedni.«

V Ljubljani je nad vami bdel Sašo Filipovski.

»Saša poznam že od samih začetkov pri Olimpiji. Vesel sem, ker sem vadil pri njem, saj ima njegova košarkarska filozofija poudarek na izpopolnjevanju tehnično taktičnih osnov.«

Za vami je sezona, kjer ste navduševali v Turčiji, in precej manj minut v CSKA-ju.

»Ruska izkušnja je bila pozitivna, a sem res igral manj, kot je bilo obljubljeno. Zdelo se je, da sem bil pripeljan le za to, da sem tu, če se kdo slučajno poškoduje.«

Vam je žal, da ste odšli iz Turčije?

»No ja, to ravno ne. CSKA je CSKA. Je pa res, da sem imel dobro sezono v Turk Telekomu, škoda le, da klubu ni šlo tako dobro.«

Sedaj ste brez kluba.

»Tako je, treniram in čakam angažma.«

Ki pa bo verjetno blizu ali pa prav v Italiji?

»To bi si želel, že zaradi družine, ki se je povsem ustalila v Ljubljani.«

Lani ste bili ves čas sami.

»Prvič se je zgodilo, da sem šel v tujino povsem sam. Tega ne bi rad spet ponovil, to je nekaj najtežjega.«

Na srečo ste bili vsaj poleti prosti. Čeprav so mnogi menili, da boste v reprezentanci.

»Tudi sam sem tako pričakoval. A je bilo pač drugače. So pa od tega največ imeli moji otroci.«

Kljub grenki izkušnji pa boste velik navijač Slovenije v Litvi?

»Seveda! Fantom želim vse dobro, da sežejo po medalji. Žal mi je, ker nisem poleg, čeprav so to mnogi pričakovali. A saj so tu Jale, Smoki in Lomba, ki lahko potegnejo ta voz do konca. Do medalje!«