Đurotova žoga na i: Kako je Evrem pomagal košarkarjem Hemofarma

Skrivnost in razlog uspeha enajstletnega obstoja jadranske lige je lahko širša javnost spoznala tudi ob epskem popotovanju košarkarjev Hemofarma v Široki Brijeg, kamor so zaradi vremenskih težav Vojvodinci prišli po 48-urah vožnje in v zelo dramatičnih okoliščinah. 21 ur so zmrzovali na cesti 20 km oddaljeni od Mostarja pri mestu Jablanica, na koncu pa se je vse končalo srečno tudi zaradi nesebične pomoči lokalnega prebivalstva in kmeta Evrema Omerovića.

Fotografijo je posnel nekdanji igralec Olimpije Aleksej Nešović - avtobus Hemofarma v snegu (foto: KK Hemofarm)

Ravno golgota košarkarjev Hemofarma s srečnim koncem, ki se je bodo spominjali vse življenje izdaja vso smiselnost lige, ki ne predstavlja samo tekmovanja pod koši, ampak je veliko več. Uradno ime lige je bilo doslej ljubkovalno, saj se je na začetku imenovala po sponzorju Goodyear in kasneje po NLB, a letos, ko nima uradnega sponzorja se imenuje ABA (Adriatic basketball association), z imenom najlepšega morja na svetu, ki se je lige povsem prijelo že prej – jadranska liga.

Liga se po Jadranu, odkoder pa ravno letos ni nobenega kluba, imenuje že od začetka, ko so vodilni, na čelu katerih so bili tudi trije Slovenci: Roman Lisac, Zmago Sagadin in Radovan Lorbek, to dovolili tako kot tisti sponzorji, ki so klubom omogočili brezplačno vrhunsko tekmovanje. To pa se ne bi prijelo, če ne bi bilo volje in želje sodelujočih na čelu s petkratnim zaporednim prvakom Partizanom, ki so ga v ljubezen resda „prisilili“, a črno-beli sedaj v tej ligi uživajo tako kot vsi ostali. Slovenski klubi žal v tolikšnem številu ne bodo še dolgo, saj jih bo že v naslednji sezoni pol (beri dva) manj…

Prve sezone, ko so ligo, ki se je že dokazala, „bojkotirali“ z mladinsko zasedbo se črno-beli spominjajo z nasmehom. O tem, da je na košarkarsko zelo rodovitnem balkanskem delu Evrope, na prostorih bivše Jugoslavije kljub 200.000 mrtvim in milijonu razseljenih v državljanski vojni možno sodelovati in tekmovati, v dobro vseh, so kmalu spoznali vsi. Z veliko zamudo tudi rokometaši, ki so z ligo (zaenkrat še brez slovenskih klubov) začeli prvič, nogomet pa je seveda (zaenkrat) posebna zgodba, čeprav se bo tudi v najpopularnejši igri na svetu enkrat zgodila – košarka. Če nekdaj znani in uspešni klubi nočejo povsem utoniti, kar se je mnogim na čelu z našo Olimpijo, ki jo med redkimi navijači osebno spremljam praktično na vsaki tekmi že dolga leta, že zgodilo.

A če se nogometaši igrajo svoje igre in jih opisujejo v raznih črnih knjigah to ne velja za košarkarje, katerih zadnje poglavje s potjo Hemofarama v Široki Brijeg bi bilo lahko povod za vrhunsko knjigo s srečnim konCem ali celo za filmski scenarij. Čeprav vem, da veste za kaj gre, bi rad to zgodbo, ki v sebi odkriva tudi skrivnost uspeha jadranske lige, še enkrat (p)opisal.

V tokratnem „žoganju“ se bom namreč posvetil drami s srečnim koncem košarkarjev Hemofarma, ki so ta trenutek, ko tole pišem še vedno v Širokem Brijegu (nekdanji Lištici, kot se je malo večje naselje imenovalo nekoč), kamor so se iz Vršca napotili v petek ob devetih zjutraj. Po 48-tih urah drame s srečnim koncem in odigrani tekmi s Širokim v ponedeljek, naj bi se ravno danes zjutraj (četrtek) proti Beogradu odpravili skupaj s svojimi bosanskimi gostitelji, ki jih že jutri čaka tekma s Partizanom. Široki je najprijetnejše presenečenje letošnje lige, v kateri sodelujejo od začetka in se trenutno z razmerjem 11/8 nahajajo na 5.mestu.

Košarkarji in vodilni funkcionarji Hemofarma na vsakem koraku hvalijo gostoljubnost svojih gostiteljev. „Tukaj povsem normalno treniramo čeprav nas zaradi obilice snega do hale vozijo z džipi. Res so gostoljubni in se jim iz srca zahvaljujejmo,“ je včeraj poudaril direktor Hemofarma, Dušan Božović.

Simbolično je tudi to, da bosta po zadnjem dogovoru ekipi danes v Srbijo potovali po daljši, a bolj zanesljivi (jadranski) poti, prek Zadra in Zagreba, poročajo na spletni strani kluba iz Vršca, kjer so imeli stalna poročila o poti svoje ekipe tudi, ko je le ta obstala zaradi višje sile. V soboto ob 11.uri in 17 minut se je na njihovi strani pojavil tale zapis…

“Avtobus s košarkarji in upravo Hemofarma je od pol druge ure zjutraj obtičal v sneženi noči približno 20 km od Mostarja in se še ne ve, kdaj bo lahko nadaljeval pot v Široki Brijeg, kjer bi v nedeljo ob 17.uri morali igrati tekmo 21.kroga lige ABA. Naš avtobus je že polnih 20 ur na istem mestu, po zadnjih informacijah pa prihajajo štirje kamioni za čiščenje snega iz obeh smeri Mostarja in Jablanice in bi naj rešili ekipo vsak čas…“.

Avtobus, ki se je pred tem prebil prek Beograda, Županje, Doboja, Zenice in Sarajeva se je ustavil okroglih 50 km pred ciljem oziroma vsega 20 km oddaljen od Mostarja, na njem pa se je odvijala prava drama, saj je zmanjkalo goriva in hrane, ne pa tudi volje in košarkarji so medse sprejeli še nekatere nesrečne potnike iz osebnih avtomobilov, ki jih je ravno tako zamedlo. Dušan Božović je te trenutke za spletno stran svojega kluba opisal takole. “Hrane nam je že zmanjkalo, a se ob cesti nahajajo neke hiše, odkoder so nam prinesli malo sira in kruha ter nam ponudili prenočišče, če bomo še dolgo zmrzovali. Vsi upamo, da bo pomoč prišla hitro in da bomo spali v Širokem Brijegu in igrali to tekmo v nedeljo…“.

Na koncu so prespali v Mostarju in igrali tekmo v Širokem šele dan kasneje.

Na njihovi klubski spletni strani so v času največje krize, v soboto ob 20.46 uri zapisali…“Tudi po 21-tih urah košarkarji Hemofarma še vedno niso rešeni, a reševalne ekipe so le še kak kilometer stran. Luči tovornjakov že vidimo iz smeri Jablanice, kar nam daje upanje, da bomo le rešeni, da se bomo lahko pogreli in najedli po skoraj 24-tih urah v avtobusu. Še vedno ni preveč hladno, da ne bi mogli zdržati, a prijetno nam vsekakor ni, večina igralcev pa želi lakoto in tole situacijo prespati,„  je za klubski portal rekel pomočnik trenerja Miljan Ivanović potem ko so ostali odrezani in jim je od 17.ure prenehalo delati gretje, saj se je glavni grelec pokvaril, a so se igralci želeli javno zahvaliti tamkajšnjemu prebivalcu Evremu Omeroviću, ki jim je med dolgotrajnim dnevom nekajkrat prinašal kruh, sir in vodo ter jih povabil k sebi na dom oddaljen kakih 500 metrov. Šele ob enih ponoči je avtobus lahko ob policijski spremljavi krenil na počasno pot v Mostar kamor so po polžje potovali devet ur in pol…