Đurotova žoga na i: Novo mesto si zasluži dvorano in tekme reprezentance, v Olimpiji stop lobijem

To, da imajo v NBA novega, mi pa starega prvaka je veliko večje presenečenje za ZDA kot pa za Slovenijo. Nazadnje sem v svojem blogu pred začetkom finala v NBA glede možnosti Miamija najbolj sumil v znanje mladega strokovnjaka Erika Spoelstre, ki je imel sicer izkušnjo pomočnika legendarnemu Patu Rileyju iz šampionske sezone, a to za veliko finale ni bilo dovolj. Velike trojice: Wadea, Bosha in (še posebej) LeBrona, ki ima očitno res osebne težave ni znal obvladati niti na igrišču in niti izven terena na katerem je po moji skromni oceni generala po bitki zapostavil vlogo organizatorja igre (in Mika Bibbyja). A to je zgodba z druge strani luže. Nove šampione iz Dallasa je pred končnico le redkokdo postavljal v vlogo favoritov medtem ko je bilo na sončni strani Alp jasno, da so v Novem mestu že vso sezono na pravi (in zdravi) poti. In to navzlic negativnemu razmerju (7:5) s sicer odlično Union Olimpijo, ki je naredila velik uspeh že s tem, da je po lanskih astronomskih dolgovih sploh preživela in nato še večjega v evroligi z uvrstitvijo v Top 16. S tem ko sta najboljša slovenska kluba prišla na F4 lige NLB pa je bila predigra za veliko finale popolna. Bilo je res vrhunsko, čeprav kvalitetno nič posebnega.

Igor Đurović si je ogledal obračun v Stožicah (foto: osebni arhiv)

Že po prvem polčasu prve finalne tekme v Novem mestu, ko je bilo še precej izenačeno (37:30) sem ekonomu Uniona Olimpije Mitji Tršeliču dejal, da mislim, da bomo gledali dolgo serijo, da se bo Olimpiji še kako poznalo, da na klopi nimajo Jureta Zdovca in da je odgovornost na mladem Miru Aliloviću prevelika, njegova avtoriteta do igralcev in še posebej sodnikov pa premajhna. Dodaten pritisk so Olimpijinemu trenerju predstavljale še izjave predsednika in direktorja kluba, da pospešeno iščejo novega trenerja in za piko na i tudi s sobotnim odmevnim Zdovčevim intervjujem na dan odločilne tekme, v katerem je brez dlake na jeziku kritično govoril o klubu, ki ga je v tej sezoni rešil skupaj z Rajgljem, s katerim resnici na ljubo ni lahko. Človek je dejansko “oneman band” kot pravi Zdovc in na tak način bi lahko deloval mogoče le v kaki od afriških držav ali nekje daleč proti Sibiriji, kamor rad zahaja na ribolov z motorjem. Glede v.d.predsednika pa ne morem prav nič soditi, saj njegovega dela ne poznam in sumim, da je le podaljšana roka župana Zorana Jankovića, ki se vse manj skriva in ob karizmatičnem Rajglju dejansko vodi odločilno besedo v ljubljanskem klubu.

Stožice so pomenile preporod, ki pa ga je sedaj treba nadaljevati in to s skupnimi močmi, ne pa da vsak vleče na svojo stran. Olimpijin dirigent Vlatko Ilievski, ki je skupaj s Sašom Ožboltom najprej prispeval veliko k ohranitvi kluba pri življenju (in se na ta način tudi izplačal), a nato tudi najbolj razočaral v finalu s Krko ima prav, ko kritizira različna lobiranja in zakulisne boje za lastne interese, ki so in (žal) bodo v Ljubljani vedno prisotni. Naj jih bo le čim manj in naj bo novoustanovljena navijaška skupina Zmaji najboljši pokazatelj za vse, kako se ljubi svoj klub. Ali pa naj se vodilni uzrejo kar v mesto prvakov, Novo mesto, kjer je bila povprečna starost obiskovalcev tako nizka, da so pred zadnjo tekmo zaradi velikega interesa prepovedali prost vstop otrokom do 12.leta, kar je bila sicer stalna praksa.

In če na prvi tekmi finala v Novem mestu vsi stoli v Štuklju še niso bili zasedeni, je bilo na drugih dveh dvobojih polno. Najbolj sem se bal slabega obiska evroligaško razvajenih Ljubljančanov, a kakih 5000 na drugi in  7500 gledalcev na četrti tekmi je bila največja možna reklama za košarkarsko evforijo, katere vrhunec pričakujemo na EP 2013. Novo mesto z novo dvorano ima po videnem doslej in fenomenalnim vzdušjem status favorita tudi za gostitev domače reprezentance v prvem delu. Navijaška skupina Kelti je skupaj z evforičnimi someščani v en glas zapela himno pred začetkom odločilne tekme in res si ne predstavljamo boljše podpore na Jesenicah, na Ptuju ali v Kopru. Novo mesto mora imeti prednost! Do tja je še daleč, ker se lahko prireditelji v zadnjem trenutku mogoče še zamenjajo in bo moral mogoče stvar reševati celo Tivoli. Upajmo da ne,  kar pa zadeva Novo mesto je župan Alojz Muhič v času evforije znova zatrdil, da dvorana na Portovalu bo.

Uspeh Krke katere zmagoslavje si je v prvi vrsti ogledal tudi direktor farmacevtskega giganta Jože Colarič, ki sicer ne slovi kot velik športni zanesenjak, kot je bil njegov predhodnik Miloš Kovačič, je lahko dober temelj za začetek gradnje.  Novomeščani so ostali prvaki v Sloveniji, Krka pa je bila po osvojenem Eurochallengu tako kot lani v Tivoliju, ponovno zasluženo boljša od Uniona Olimpije. Dolenjci so s svojim četrtrim naslovom tako postali prvi, ki so dvakrat zapored vzeli lovoriko najuspešnejšemu slovenskemu klubu  in ob zmagi v Stožicah na četrti tekmi porušili še eno tradicijo, ki je veljala doslej, in sicer da je bil doslej vedno prvak tisti, ki je slavil na tretji tekmi, ki so jo tokrat zaman dobili zmaji.

Rekorden pa je tudi zdaj že bivši  trener Krke, 40-letni Aleksandar Džikić, ki je v svoji tretji slovenski sezoni osvojil še tretji naslov ter postal drugi po uspešnosti za Zmagom Sagadinom, a prvi po zmagovalni učinkovitosti na oddelano sezono. Krko je najprej pripeljal do osvojitve slovenskega superpokala, nato na F4 jadranske lige kot najuspešnejšo gostujočo ekipo in nato še do osvojitve pokala evropskega izziva v Oostendeju. A največji doseženi izziv je Džile dosegel seveda v soboto z ubranitvijo naslova državnega prvaka. Vsa čast!

Po uvodni Olimpijini zvezdici, ko se je v slovensko košarko prvič podal v resnejši samostojni vlogi, je Beograjčan z NBA izkušnjami v Minnesoti dvakrat zapored zmagovalni pečat udaril še Krko, s katero ima sicer še enoletno pogodbo, a je bil že 24 ur po slavju v Litvi. Tega ni skrival niti po veliki zmagi na odločilni sobotni tekmi, ko so mu navijači in igralci družno vzklikali naj ostane. “Ostani, ostani…”, mu je odvealo v ušesa na zmagovalno obriti glavi pred legendarno dvorano Marof, kjer si je osebno želel igrati finale iz vraževerja in kamor so se košarkarji Krke po zmagi odpravili v odprtem avtobusu posebej pripravljenem za zmagovalni scenarij. Že tako izredno vročekrvnega Srba so ti pozivi opazno ganili in reagiral je v svojem slogu, ko je vsem skupaj dejal naj mu ne j… m…..

Že pred podelitvijo kolajn in pokala KZS se je Džile, kot ga ljubkovalno kličejo in ki ga navijači v Novem mestu enostavno obožujejo kratko in jedrnato zahvalil, ko je vzel v roke mikrofon in z zanj značilnim ukazovalnim glasom utišal ponorelo publiko. “Hvala, hvala,” je bilo vse kar je rekel   in pozneje začel sprejemati čestitke od vsepovsod. Tudi od ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki mu je vrnil pozdravni objem pred odločilno tekmo. Na dvanajsti tekmi z zmaji letos, ki pa je je bila važnejša od vseh je dosegel peto zmago predvsem po zaslugi zanj povsem značilne obrambne postavitve in je tako taktično na levi nogi ujel nepripravljenega tekmeca. Tega mnenja ne deli bivši vršilec dolžnosti trenerja Olimpije Miro Alilović za razliko od prvega dirigenta Vlada Ilievskega. Ta na četrti tekmi v Stožicah ni začel v peterki, a je razočaral tudi na ostalih srečanjih tako kot Kenny Gregory in vsi ostali na čelu z Goranom Jagodnikom, ki bi moral začenjati redno in ne zgolj na zadnji tekmi, ne pa da je Krka redno povedla z visoko razliko in je moral nato v trnje Jagoda. Ta ima v finalnih DP zdaj že pet ničel, Smiljan Pavič pa na drugi strani pet zvezdic. “Če se bojiš sanjati, se izogibaj težavam, ” je Džikić dejal v svojem  tipično ”mišičastem” slogu Mihi Mišiču v kamere nacionalne TV in Jagoda lahko tako kot Jason Kidd svoje sanja dosanja v 38.letu starosti. Če ga po kakem čudežu ne bodo hoteli v Olimpiji ga bodo pa mogoče v Krki…