Istanbulska zgodba: Turčija je čudovito mesto

Odigrana je bila še zadnja tekma svetovnega prvenstva. Čas je, da se strnejo vtisi našega bivanja in delovanja v največjem turškem mestu. Drago, ki je bil »zadolžen« za povzemanje dnevnih dogodivščin, je sicer v četrtek že zapustil prizorišče SP zaradi osebnih in delovnih razlogov, zato se tokrat oglašam še sam. Z nekoliko daljšo zgodbo, kot se za sklepni zapis tudi spodobi.

Prav v četrtek, ko je Drago zapuščal Carigrad, sem imel priložnost na lastni koži prepričati v veljavnost Murphyjevega zakona v praksi. Ne, ni šlo za znameniti preizkus s pašteto in kruhom, pač pa je bila na preizkušnji tehnika. Prav na dan, ko je sodelavec zapustil SP se mi je namreč pokvaril monitor na prenosnem računalniku. Sijajno! Čez noč sem ostal brez pomoči sodelavca, hkrati pa še brez opreme.

To seveda ni bilo dovolj, saj je naključje želelo, da se prav na isti dan začne tudi bajram, muslimanski praznik, ki traja vse do ponedeljka in v času katerega obratuje le redkokatera trgovina ali servis v Turčiji. Popravilo računalnika zatorej ni prišlo v poštev. Da bi bila slika popolna, sem zvečer ob povratku iz dvorane v hotel ugotovil še to, da ne dela niti internet na javnem računalniku pri recepciji, posledično pa ste bralci ta dan ostali brez reportaž s kraja dogajanja. Bila sva na trnih, tako sam, kot tudi urednik. A nič ne de, v tujem okolju moraš biti pripravljen tudi na kaj takega.

Težave smo že naslednji dan odpravili. Turški prijatelj Taner Jashari in novinarski kolega Igor Đurović sta v tem primeru nesebično priskočila na pomoč s svojima prenosnima računalnikoma in mi na ta način omogočila nemoteno delo v naslednjih dneh. Na tem mestu se jima tudi iskreno zahvaljujem. Hvala tudi kolegu Šimetu Dmitroviću, uredniku Žurnala, ki mi je ob moji tehnološki limitiranosti pomagal priti do izjav.

Bodi dovolj o težavah, saj jih res ni bilo veliko v tej letošnji carigrajski izkušnji. V zadnjem tednu dni bivanja v Carigradu ni bilo stvari, ki bi name ustvarila večji vtis, kot tiskovne konference Bogdana Tanjevića. Izkušeni strateg ima zanimivo navado, da na slednjih svojim igralcem skoči v besedo s svojim videnjem situacije, ko dobijo vprašanje s strani kakega novinarja, vse skupaj pa popestri še s pristnim črnogorskim humorjem. Vse s svojim ciljem seveda.

Tako so Kerema Tunčerija po tekmi s Srbijo, na kateri je dosegel zmagoviti koš, vprašali, kako mu je uspelo narediti to potezo. Tanjević je hitro vskočil in s svojim komentarjem, umiril evforijo in postavil igralca na realna tla: »Ah, dajte no, saj je bila vse skupaj le sreča., Žoga je slučajno prišla do Kerema, on pa odlično obvlada ta element, da se neoviran sprehodi tri korake z žogo in doseže koš.« Po krohotu celotne dvorane, je nato vendarle prepustil besedo ubogemu junaku tekme, ki mu seveda ni preostalo drugega, kot da le obnovi selektorjeve besede. Podobna zgodba se je po tekmi s Francijo pripetila dobremu znancu slovenske košarke Enderju Arslanu, kateremu je novinar sugeriral, da je bila zmaga lahka. »Easy game?!! What easy game? Ask my bubreg, how easy it was for us to win tonight!,« je kot iz topa izstrelil Boša in nato dejal Arslanu, naj kar pove novinarju, kako so se igralci namučili za to zmago in da bodo z enakim pristopom morali zaigrati tudi proti Sloveniji. Lahko ugibate, kaj je nato novinarju povedal Arslan in ne boste zgrešili. Zanimiv način za krepitev poslušnosti in avtoritete v moštvu, ni kaj.

Ko smo ravno pri Tanjeviću in Sloveniji se dotaknimo še njegove conske taktike. Ali bo consko obrambo, ki je uničila Francoze uporabil tudi proti Sloveniji, je zanimalo nekega novinarja. »Seveda, zakaj pa ne! Tako dobre cone ni igralo še nobeno moje moštvo,« je povedal kralj tiskovnih konferenc in nato pogledal poraženega francoskega selektorja Vincenta Colleta, sicer njegovega dobrega prijatelja, na stolu zraven sebe in mu navrgel: »Vincent, ti že veš, da se proti taki obrambi ne da zmagati, kajne?« Medtem, ko se je dvorana utapljala v smehu, mu je Collet muzajoč se priznal, da česa takega še v življenju ni doživel, Boša pa je naslednjih 15 minut razlagal o neuničljivosti njihove cone, ki da jo bo patentiral. Čez dva dni so Turki cono »pustili doma«, presenetili naše, ki so se pripravljali pretežno na njo, z izredno agresivno obrambo ter brez težav dosegli tako prepričljivo zmago, da verjamem, da se v Sloveniji Turčije ne bo več asociiralo zgolj s kebabom, pač pa tudi kvalitetno košarko. Tanjević je lep primer trenerja, ki v eni osebi združuje vso igrivost, inteligenco, pretkanost in znanje, ki je dolga leta krasila staro jugoslovansko šolo košarke, ko je ta še kraljevala svetu.

Ne glede na poraz v osmini finala je slovenska košarka z nastopom na svetovnem prvenstvu dosegla precej. Na tem mestu se ne bom spuščal v (ponovno) ocenjevanje športnega uspeha, lahko pa povemo, da nas po tem svetovnem prvenstvu Turčija zagotovo pozna. »Od kod prihajata, prijatelja?« naju je prvi dan najinega obiska Turčije pobaral natakar v kurdski restavraciji ob najinem hotelu. Poveva mu, da iz Slovenije, ko on v isti sapi odvrne: »Aaaa Slowanija, very nice.« In se nato pohvali, da pozna Filipa Hološka (slovaškega nogometaša, ki si kruh služi pri turškem Bešiktašu). »Bog se usmili, tudi tu nas mešajo s Slovaki,« sva se zarežala in odšla svojo pot. Izkušnje so se bistveno spremenile v naslednjih dneh, ko so nas iz lokalov pozdravljali natakarji v zagrevalkah slovenske reprezentance in ne boste verjeli, poleg tega, da so zdaj vsi znali pravilno izgovoriti ime naše države, so kot iz rokava stresali priimke slovenskih košarkarjev, Lakoviča, Nachbarja, Bečiroviča in druščine.

Sodelovanje na košarkarskem prvenstvu je tako močno pripomoglo k prepoznavnosti slovenskega športa, zna pa se zgoditi, da se bo vpliv prenesel tudi na gospodarsko področje. Tudi slovenski konzul za ekonomske zadeve v Turčiji Boštjan Skalar je ob našem srečanju potrdil, da gresta šport in gospodarstvo z roko v roki in da je zdaj, v času prvenstva nekoliko naraslo zanimanje tudi za sodelovanje z našo državo in ekonomsko sodelovanje. Navsezadnje pa se je tudi predsednik dr. Danilo Türk (Turki so se zelo zabavali ob izgovorjavi njegovega priimka in ga takorekoč vzeli za svojega) udeležil četrtfinalnega srečanja Slovenije in Turčije in s tem okrepil diplomatske odnose med državama.

Če za konec tega obiska Turčije strnem vtise, lahko ugotovim, da gre za nepozabno izkušnjo. Imeti možnost skorajda 20 dni spoznavati bogato tujo kulturo in občutiti utrip 15-milijonskega velemesta, polnega neverjetno prijaznih ljudi ter ob vsem tem še spremljati vrhunsko košarko ob odličnem vzdušju, ki ga znajo pričarati le domačini, so stvari, ki jih verjamem nihče izmed naju z Dragom ne bi zamenjal za nič na svetu. »Turčija je prečudovito mesto,« je v nekem intervjuju v slogu svojega nekdanjega presednika Georgea W. Busha kar dvakrat ponovil ameriški reprezentant Rudy Gay in tu se lahko z njim le strinjam. V Carigrad se bova z veseljem vrnila še kdaj ob kaki drugi priložnosti, navsezadnje sva tukaj navezala kar nekaj stikov, vsaj z nekaterimi izmed njih pa bova zagotovo ohranila kontakte. Za zdaj pa je Carigrajske pravljice konec, čas je za povratek v domovino, kjer je vedno najlepše, od novinarskega hobija k vsakdanjim obveznostim, od baklave k slovenskim dobrotam ter svoji dragi v objem.

Lep pozdrav iz Carigrada,

Rado Markovič Hribernik