Končano je 19. državno prvenstvo. Zasluženo je prvak lige Telemach tretjič v samostojni Sloveniji postala novomeška Krka, sezono pa je bolj kot ne zaznamoval najtrofejnejši klub Union Olimpija.

Krka je novi državni prvak (foto: Drago Perko/kosarka.si)

Krka prvak

Košarkarji iz dolenjske prestolnice, ki so pred začetkom sezone kot glavno nalogo si zastavili povratek v jadransko druščino, so, če potegnem črto, zasluženo na slovenskem košarkarskem tronu. V Novem mestu je Aleksandar Džikić sestavil za slovenski prostor zelo kvalitetno ekipo, ki je pričakovano prišla do drugega mesta v ligi za prvaka in s tem tudi do uvrstitve v ligo NLB. Ob tem jim je šlo na roko tudi zadnje mesto Heliosa v regionalni ligi. Domžalčani so bili edini pravi konkurenti kasnejšima finalistoma.

Glede Union Olimpije in njene katastrofalne situacije, s čimer se nad prihodnostjo slovenske košarke zgrinjajo ne le črni, pač pa že prav uničevalno nevihtni oblaki, je bilo prelitega veliko črnila. Zmajev je bilo zaradi mizerne finančne situacije vsak dan manj in njihova suverenost, ki so jo prikazali na finalnem turnirju Pokala Spar, ko so dobesedno smešili nasprotnike, je tako hitro zbledela. Juretu Zdovcu je tako ostalo približno osem igralcev v rotaciji in prav zaradi herojskih predstav nekaterih je Olimpija lahko v finalu nudila Krki dostojen odpor. Zdovc je bil glede motivacije ob koncu kot kaže pravi čarovnik.

Zmagovita dolenjska formula

Krka, ki je državni prvak postala tretjič po letih 2000 in 2003, je glavno prednost imela pod obročema. Uroš Nikolić in Smiljan Pavič na centrski poziciji, Jure Balažič in Uroš Lučić na »štirici«, so proti trem visokim igralcem Ljubljančanov, pa še od teh se Stipe Modrić bolje počuti na krilu, bili vendarle premočni. Če se tem doda še izkušena Simona Petrova in »zimzelenga« Davorja Marcelića, Gorana Ikonića, Miloša Markovića in neutrudljivega Bojana Krivca se dobi zmagovalno formulo.

Zmajem gredo vse čestitke. Nedvomno je ostal grenak priokus. Igrali so brez vseh sredstev, ves trud pa bi bil na najlepši možni način poplačan z naslovom prvaka. Kljub temu, je tudi naslov podprvaka ob tako zdesetkani ekipi in predvsem situaciji lahko dober rezultat.
Šentjur presenetil

Najprijetnejše presenečenje sezone je vsekakor Šentjur. Ligo za prvaka so pričeli kot največji »outsajderji«, a se uspeli uvrstiti celo v polfinale. Lahko se v Šentjurju pohvalijo tudi s skalpom Olimpije. Ponovno je bil v vrhu Helios, pri katerem pa bo sezona zaradi omenjenega izpada iz Lige NLB imela črno piko.

Od novincev velja omeniti uspeha Parkljev Ljubljana in Pro – Tek Zasavja. Obe moštvi sta se tudi borili za polfinale, a na koncu bili »prekratki«. Trboveljčani so navdušili predvsem z igrami  v rednem delu. Nasprotno velja še za tretje novince med elito. Šenčur je v sezoni ostal brez zmage in dokazal, da vendarle vsak ne more igrati v najmočnejši ligi.

V ligo za prvaka sta se uvrstila tudi Geoplin Slovan in Zlatorog, ki pa nista bila tako kot zadnja leta pri vrhu. Slovan je, tako kot je to že v navadi, sestavil izjemno mlado zasedbo, ki je odlično odigrala prvi del rednega dela, nato pa so ji boljšo uvrstitev preprečile številne poškodbe. V Laškem se ni obrestovala kombinacija izkušenj in mladosti. Znova se je pivovarjem spodletelo vrniti v Ligo NLB.

Mladi opozorili nase

Veseli dejstvo, da je v ospredje prišlo nekaj mladih košarkarjev, ki so celo dobili mesto na širšem seznamu Memija Bečiroviča. Največji vtis je verjetno pustil Zoran Dragić, ki je dokazal, da stopa po velikih stopinjah brata Gorana in da je pred njim, če bo seveda vse posreči, lepa prihodnost. Mladi Ljubljančan se je izkazal v dresu Slovana z vsestransko igro, nekaj težav pa je imel tudi s poškodbo. Velik napredek je viden tudi v igri Dragićevega soigralca in someščana Dejana Čigoje, dodobra pa je nase opozoril tudi košarkar Parkljev Dino Murič.

Finance naredile svoje

Na splošno gledano pa je težko reči, da se je igrala dobra košarka. Na sploh so igralci zatrjevali, da je kvaliteta nekoliko padal. Glavni razlog so pripisovali finančni krizi. Če gre temu verjeti, bomo v naslednjih sezonah priča kvalitetnejši igri. Z obiskom klubi ne morejo biti zadovoljni. Polne dvorane so bile velika redkost, pa še to le ob posebnih priložnostih. Prihodnost je nejasna. Veliko je odvisno, kot pravijo vsi strokovnjaki, od usode Olimpije. Ne glede na vse, lokalne in kakršne druge pripadnosti, je potrebno vedeti, da Olimpija vendarle je blagovna znamka in »paradni konj«  slovenske košarke.

Skalp zmajev je najbolj cenjen in tudi naslov prvaka vzeti Olimpiji je za klube nekaj najlepšega, a brez močnega kluba iz Tivolija verjetno, da slovenska košarka ne bo ostala na taki ravni. Finančna situacija v ostalih klubih prav tako ni idealna, a vedno znova se najdejo mladi igralci, ki znajo igrati in na teh je potrebno graditi za prihodnost. Na južni strani Alp imajo ljudje radi košarko. Slovenija je vedno bila, je in bo ostala košarkarska dežela; z močno reprezentanco in upamo, da tudi z ligo in močnimi klubi.