»Beograd je moje mesto. Nekaj sem dosegla z Uščem, sedaj želim narediti nekaj velikega še s Partizanom, ki je velik klub,« je dejala ob selitvi iz Vršca nazaj v Beograd, kjer deluje od poletja 2009.

“Tri leta sem v tujini. Pogrešali so me, jaz pa njih. Lepo je znova videti znane obraze, ki jih pogrešam že vsa ta tri leta. Prišla sta starša, pa tudi tašča. Mama je prinesla nekaj slovenskih priboljškov. Pogrešam slovensko hrano!”

Predvsem pa bi morali na to misliti tisti, ki imajo v rokah platno in škarje ključnih subjektov naše in vaše košarke. Ob vsem tem pa ne pozabiti na odnos – vsaka slaba stvar se vrne kot bumerang.

Zaveda se, da bo v ekipi 12 najboljših, kar jih Slovenija premore. »Igranje za Slovenijo je izjemna čast, veselim se tega. Delal bom to, kar od mene pričakuje selektor.«

V Skandinavijo je prišel v začetku oktobra, postal je član kluba IC Horsens (v mestu Horsens). Klub zaseda 7. mesto (6 zmag in 11 porazov), Sattler je zbral 11 nastopov (na tekmo v 30 minutah beleži po 10.8 točke, 2.4 skoka in 4.2 podaje).

Roman se bori, na dobri poti je, da se vrne. Ali v tako intenzivni zgodbi, je težko danes reči. A zagotovo se bo vrnil. Navsezadnje je Uroš Kranjc pokazal pot. Slovenska košarka ju potrebuje.

Igralce so razdelili na vzhod in zahod, potem na sever in jug. »Delitev na domače in tujce ni najbolj posrečena, saj zajameš premalo košarkarjev. Po drugi strani pa v tem hipu Slovenija žal zahoda ne premore,« razloži Gorjan, kako so izbirali zasedbe

“Vse kar rabš, hlačke dres žogo pa koš…” v eni izmed svojih bolj prepoznavnih pesmi pove slovenski raper, ki ima pri tem v mislih košarko – igro z oranžno žogo, ki je luč sveta ugledala pred 120 leti.

Pogodba z Grki ga veže do konca sezone, so pa ga v tem času navdušili navijači. »Grški navijači so zelo temperamentni, na vsaki tekmi je prisotno glasno navijanje. Ne manjkajo niti dimne bombe, petarde…«