Rašo Nesterović svetuje – proč z nasiljem

Nekdanji slovenski košarkarski reprezentant, ki je globok pečat pustil tudi v najmočnejšem klubskem tekmovanju na svetu, Radoslav Nesterović se je s svojo prisotnostjo na forumu o prihodnosti Union Olimpije izkazal za izjemno kompetentnega sogovornika z vidika problematik sodobne slovenske klubske košarke, predvsem pa edinega ljubljanskega evroligaša.

Radoslav Nesterović je podal nekaj zanimivih pogledov na stanje v slovenski klubski košarki. (foto: Drago Perko/kosarka.si)

S svojo tokratno prisotnostjo je Radoslav Nesterović dal slutiti, da v slovenski košarki, katero je kot aktiven košarkar že zapustil, še ni rekel zadnje, marsikdo pa si je ob demonstraciji Ljubljančanove košarkarske razgledanosti in širino gledanja na aktualne problematike, ki presega ustaljene okvire razmišljanj v slovenski klubski košarki, zaželel, da bi legendo slovenske košarke kaj kmalu tudi promovirali kot novega sodelavca v klubu, ki ima na sončni strani Alp še vedno največjo težo.

Sam je pripravljen pomagati, pravi, a ni odvisno od njega. »V slovenski košarki so prisotni raznoliki interesi,« je prepričan, ki bi mu morali izkazati zaupanje, da bi lahko uspešno uresničeval svoje zamisli ter da bi slovenska košarka pri tem lahko žela uspehe. Kaj je povedal o nekaterih perečih težavah slovenskre košarke, si preberite v spodnjem intervjuju.

Delovali ste tako v Italiji, kot v ZDA, kjer ste okusili, kako se dela v teh delih sveta. Bi vi, ki ste toliko časa preživeli v organiziranih klubih, lahko prenesli ta “know-how” v Slovenijo ali Union Olimpijo.

“To so druge dimenzije poslovanja. V ZDA je vse odvisno od lastnikov klubov, ki imajo za seboj ogromno kapitala in oni odločajo o vsem. Veliko je pri nas, po drugi strani, odvisno od države. Ne vem točno, kakšna je pri nas politika davčnih olajšav, vem pa, da če želi država imeti neke interese v športu, bo potrebno uvesti določene olajšave, da bi zasebni gospodarstveniki imeli večji interes po vlaganju v šport, kot za plačevanje davkov. V ZDA je to veliko bolje organizirano. Tam imajo lastniki klubov slednje v lasti ne zgolj za lastno zadovoljstvo, pač pa tudi zaradi samih davčnih olajšav.”

V Union Olimpiji že dolga leta ni športnega direktorja. Vi mislite, da je to funkcija, ki je nujni del nekega profesionalnega pogona?

“Ne gre le za funkcijo športnega direktorja. Klub na tem nivoju tekmovanj, na kakršnem tekmuje Union Olimpija mora imeti širšo skupino ljudi v svojih vrstah. Ne sme se dogajati, da celoten klub sloni na zgolj 3 ljudeh, ki so v njem zaposleni. Klub, kot je Olimpija mora gledati širšo sliko, mora se približati svojemu občinstvu, širšim množicam, davkoplačevalcem. Ustvariti bi bilo potrebno neko fundacijo, ki bo pomagala bodisi bolnim otrokom, bodisi prispevala denar za izgradnjo bolnišnic šol in podobno. Da ljudje dobijo občutek, da so ti igralci normalni ter da je tudi ustroj Olimpije normalen, ne pa le organizacija željna denarja.”

V Olimpiji že tradicionalno prihaja do tega, da se skozi sezono zvrsti kopica bolj ali manj neznanih igralcev. Kaj bi bilo dobro storiti, da bi košarkarji ostali dlje časa v Ljubljani?

“Potrebno je prepoznati prave talente in jih razvijati ter jim dajati priložnost za razvoj od malih nog. Ti igralci morajo začutiti, ko pridejo na veliko prizorišče, da so oni tisti, okoli katerih se stvar vrti, da imajo občutek odgovornosti. Ne sme se dogajati, da pridejo mladi košarkarji v člansko moštvo, kjer pa naposled ne vedo niti ali bodo igrali, ali ne, ali bodo še dobili priložnost za igro po prvi napaki, ki jo storijo in podobno. Nato pa pripeljejo 10 tujcev, ki igrajo. Pa tu ne govorim le o Olimpiji, cela Slovenija deluje po tem kopitu. To govorim povsem brez nacionalizma, letošnja Olimpija je bila s tujci povsem zgrešeno zastavljena. Po tem, ko je bilo konec Evrolige, bi lahko zlahka nadaljevali zgolj z domačimi košarkarji, tistimi, ki so ostali. Ti bi se tako afirmirali, v končnici državnega prvenstva pa bi lahko prevzeli vodilne vloge. Govorim o igralcih, kot so Blažič, Kastrati ali Morina. V primeru takega razmišljanja bi ob koncu sezone ne glede na rezultat vedeli vsaj to, da smo uveljavili toliko in toliko mladih košarkarjev, zaradi česar bi denimo za sestavljanje kadra za prihodnjo sezono potrebovali kake 4 nove košarkarje manj.”

V ponedeljek smo vas videli na forumu, namenjenemu debati o prihodnosti Union Olimpije. Ali to pomeni, da ste pripravljeni v prihodnje pomagati slovenskemu evroligašu?

“To so zelo zapletene reči. Vsak ima svoje poglede in vizijo. Ne vidimo vsi enega in istega. A pomembno je to, da se učimo dokler smo živi. Če pogledamo kot primer Američane, vidimo, da njih ni sram se naučiti kaj novega od nekoga, ki je boljši. Za primer lahko podam dogodek, ki se mi je dogodil, ko sem se z moštvom San Antonia mudil na pripravah. Takrat je prišel v naš tabor trener Univerze Syracuse, ki se zelo dobro spozna na consko obrambo in nam je predaval o slednji. Trener Gregg Popovich je le sedel zraven in poslušal, četudi je od omenjenega trenerja starejši pa se ni počutil ne ogroženega ne podcenjenega. Zato, ker vsi dobro vedo, da je trener Syracusea specialist za consko obrambo. Čisto normalno je, da se najde kdo, ki ve več od tebe in le v čast si lahko šteješ, da se lahko od njega učiš.”

Kaj konkretno pa se lahko mi naučimo od drugih in od koga?

“Sam predlagam, naj Union Olimpija pošlje v ZDA na izobraževanje dve osebi, ki se bosta tam naučili kaj od Američanov, eden na področju marketinga, drugi pa na področju odnosov z javnostjo. Potem naj ta dva to preneseta na naš prostor. Trenutno v Evropi tega nihče ne počne, slej ko prej pa bo treba. Ne vidim razloga, zakaj mi ne bi bilo pobudniki tega trenda na tem kontinentu.”

Bi se torej bili pripravljeni priključiti kakemu projektu in sami pomagati s svojimi izkušnjami?

“Bi, a gre za kompleksno situacijo. Vsak ima svoj pogled na vsako stvar. Ko se pojavi kaka nova stvar, ima marsikdo pozitiven ali negativen pogled in slednjega zagovarja do onemoglosti. A te delitve bi bilo potrebno preseči. To je navsezadnje le Slovenija, ni nas 300 milijonov in da bi si lahko privoščili tako razkošje. Jaz sem celo v ZDA doživel ta občutek, ko si član nekega renomiranega moštva, da se pojaviš na ulici in te vsi gledajo s spoštovanjem. Če podam primerjavo iz Slovenije, ko se na ulici pojavi nek košarkar Union Olimpije sledi takoj komentar s strani v stilu: “Poglej tega indijanca!”. Tak je odnos, a to se bo moralo spremeniti. Sicer bomo padli na nek amaterski nivo, kot smo ga imeli pred leti.”

A zdi se, da potrebujemo ljudi, kot ste vi, da bi lahko zagnali neko uspešno zgodbo in premagali nasprotja!

“To je stvar, o kateri bodo odločali odgovorni. V Sloveniji športna društva niso privatizirana, da bi lastnik kluba lahko odločal o vsem. Tako je bilo, ko sem igral v Italiji, ko je o vsem odločal predsednik Kinderja, ki se je o pomembnih stvareh posvetoval le s trenerjem in najboljšim igralcem moštva Predragom Danilovićem. Pri nas je polno različnih interesov, na koncu pa pride do tega, da se košarkarjev sploh ne vpraša za mnenje, trenerja se pripelje pred sezono, s tem, da pogledi z njim niso usklajeni. Vsak ima svoj pogled na situacijo in začnejo se težave, še preden se sezona sploh začne.”

Na forumu o Union Olimpiji ste omenili problem nekega košarkarja, ki je bivši reprezentant in ne more do trenerske licence. Se vam ne zdi tudi sicer težava ta, da so na čelu različnih reprezentančnih selekcij praviloma precej mladi in neizkušeni trenerji?

“Osebno bi prej namenil denar strokovnjaku, ki bo mlade vzgajal brez podcenjevanja. Je pa tako, da ti za mlajše selekcije nikoli ne sme biti žal denarja. Namreč, če trener mlajših selekcij ne dela dobro, če nima ustreznega znanja in izkušenj, se napak, ki jih počne, ne da kar tako popraviti. Drugače je pri članskem moštvu, kjer lahko enostavno zamenjaš trenerja, če slednji ne dela najbolje. Pride novi trener, ki postavi svojo taktiko, svoje napade, nivo igre pa se lahko čez noč popravi. Če pa košarkar zamudi dve ali tri leta v svojem razvoju, pa je to katastrofalna napaka vodstva in nekaj, česar se ne da popraviti.”

Zgled bi lahko našli na področju nekdanje skupne države.

“Partizan je odlično delal z mladimi do sedaj. Zdaj je Zvezda odlično zastavila projekt s Svetislavom Pešićem. Za seboj imajo izvrsten mladinski pogon, ki fantastično dela. V roku leta ali dveh bodo vsi presenečeni in se bodo držali za glavo, kako je možno, da je Zvezda osvojila ligo ABA in še marsikaj. Oni so se že ob začetku tega projekta dobro zavedali, da morda letos ne bodo osvojili ničesar, a delajo dolgoročno, da bi se v dveh do treh letih lahko dokopali tudi do Evrolige.”

Mnogi pravijo, da so Srbi pri produkciji bolj uspešni, ker imajo, za razliko od nas večji bazen talentov.

“Pri nas vsi jočejo, češ da ni ustreznih igralcev. Seveda so. Bil sem na mladinski tekmi, pa se je zgodilo, da je košarkar naredil napako, nakar ga je trener potegnil iz igre, pa ga nato vlekel za lase, vrat in ne vem kaj še. Gospod dr. Pavlović je omenjal, da bi morala stroka v pogonu Union Olimpije pri vzgoji košarkarjev dobiti večjo vlogo, takih primerov pa ni omenil. Če so oni stroka in podeljujejo licence, potem bi lahko trenerju, ki se tako izživlja nad mladimi košarkarji, slednjo tudi odvzeli. Časi, ko so trenerji tepli igralce, so minili. Posebej v tem občutljivem obdobju, ko imajo košarkarji 14 ali 15 let, jih muči puberteta in podobne stvari, se taki izpadi ne bi smeli dogajati. Potrebno je upoštevati širšo sliko, ni nujno, da je z mladim igralcem kaj narobe, če dela napake. Morda ima tudi v družini težave, morda je kaj drugega prisotnega. Najlažje je reči, da ne zna in ne delati nič. Potrebno pa je delati od jutra do večera in to na enih in istih podrobnostih, da bi postal napredek viden.”