SOBOTNA ZGODBA: Roman Lisac in Uroš Kranjc – poskrbela za slovenski pečat v regiji in doma

V minulem letu je  Slovenija skorajda ostala brez dveh košarkarskih delavcev in funkcionarjev, ki sta dala  košarki obilo dobrega v zadnjih 10 oz. 15 letih.

Roman Lisac (foto: adriaticbasket.com)

Alfa in omega ženske košarke

»Brez Uroša tega kluba že lep čas ne bi bilo,« je povedal jasno in glasno Janko Parfant, podpredsednik ŽKK Athleta Celje na ponovoletnem druženju celjskega kluba v vili Savinja. Ni bil daleč od resnice, zadel je žebljiček na glavico. Uroš Kranjc je z dušo in srcem pri klubu.

V zadnjih 15 letih je pustil močan pečat. Navsezadnje je pomagal postavljati celjsko košarkarsko zgodbo od samega začetka. Sprva kot novinar, danes kot neformalni športni direktor, ob tem pa poskrbi tudi za vso birokracijo. Dobro delo so prepoznali tudi na Košarkarski zvezi Slovenije, uspešno je vodil združenje ženskih ligašev, po njegovi zaslugi je Celje uspešno sodelovalo tudi v Regionalni ženski ligi, kjer se glas Celja še kako upošteva. Navsezadnje, in ne nezanemarljivo – Celjani so edini klub v regiji, ki nastopa v tekmovanju od prvega dne. Trenerji so se menjali, Kranjc je ostal.  Današnji trener Damir Grgič večkrat pove katero izmed anekdot, ki jo je doživel z Urošem. Zadnja datira s poti v Zenico, ko je kombi prišel točno, drugi pa je zamujal tri ure. Za vse je bil bojda kriv voznik kombija, ki pa je imel napačanega svetovalca.

Uroš Kranjc(foto: Drago Perko/kosarka.si)

Po Čilu vse navzdol

»Ni pravi, odkar se je vrnil iz Čila,« je dejal eden od njegovih dobrih prijateljev lani poleti. Čez nekaj dni pa…. Uroš je v bolnišnici. Hitri reakciji, trdni volji in odločnosti Uroša samega se ima danes zahvaliti, da je še vedno aktiven v košarkarskih vodah. Danes gleda drugače na svoje življenje. »Kar ne morem verjeti, po koncu službe z lahkoto odidem za uro na pešačenje, včasih si tega nisem niti predstavljal,« pove z vodo v roki, a z izjemno košarkarsko energijo.

Iz Kočevja po zgodbo

Košarkarsko dogajanje v regiji pa je v zadnjih 12 letih v znamenju Romana Lisca, ki je bil v mlajših letih tudi košarkar. Bil je član mlajših selekcij Olimpije, v Ljubljano pa je prišel iz rodnega Kočevja. »Da naredim pravo zgodbo,« je dejal ob enem od številnih pogovorov. Uspelo mu je. Liga ABA je uspešnica, doma, v regiji in Evropi. Tudi in predvsem zavoljo Liščeve upornosti, zagnanosti, vztrajnosti ter tudi vez, ki jih je stkal tudi v državni službi. Navsezadnje je deloval tudi v Iraku. V košarko je prišel na mala vrata, imel je pralnico dresov. V zgodbo o ligi, ki so jo skovali leta 2000 in 2001 jih je verjelo malo. Svoje so dodale že vezi Rada Lorbka ter vpliv ostalih štirih solastnikov. Lisac je bil ta, ki je bil vedno izpostavljen. Tudi na konferenci Sporto 2011 je pripovedoval, kako je pomagal, da je na Hrvaškem pristalo prvo Jatovo letalo po vojni, izvedeli smo tudi to, kako je šlo Adrijino letalo po košarkarje Zvezde. Vmes je našel partnerja v Bolgariji (ženska liga), stkal tesne vezi z Izraelom (Maccabi) in prvič v zgodovini lige postavil ligo brez generalnega sponzorja. Pogovori so v teku, vse pa je presekala bolezen.

Roman po Uroševi poti

Roman se bori, na dobri poti je, da se vrne. Ali v tako intenzivni zgodbi, je težko danes reči. A zagotovo mu bo uspelo. Navsezadnje je Uroš Kranjc pokazal pot. Slovenska košarka ju potrebuje. V taki ali drugačni vlogi. Zato na tem mestu: Roman in Uroš, vse dobro in veliko zdrav v 2012. To pa na tem mestu želim vsem, ki ste tako ali drugače povezani s košarko.