XXL: Baždarić naredil potezo življenja s prihodom v Olimpijo; v Ljubljano zaljubljen na prvi pogled

Olimpija je v svoji bogati zgodovini imela obilo dobrih ofenzivnih igralcev – eden teh, ki je navduševal v dresu zmajev je bil prav gotovo Rečan Marino Baždarić (195 cm, 1978), ki je leta 2002 prišel s Kvarnerja v Ljubljano.

Marino Baždarić - kapetan Cedevite in ex-Zmajček (foto: KK Cedevita)

Marino, v soboto ste izgubili, zmaji so popili Cedevito.

»Olimpija je prišla do zmage povsem zasluženo. Večji del tekme so bili precej boljši. Škoda le, da nismo izkoristili njihove utrujenosti. Lahko bi naredili kaj več, a ni šlo.«

Korak dlje od zaključnega turnirja Lige NLB ste.

»To je res, po drugi strani pa je jasno – takih rezultatov ni nihče od nas pričakoval, uvrstitev na finalni turnir ali celo v Evroligo pa ni nuja. Če bo priložnost, pa jo bomo z veseljem pograbili!«

Dejansko imate v tej sezoni en sam kiks.

»To, kar se je zgodilo na Pokalu Krešimirja Čosića, je resnično velika sramota za naš klub. Bolj kot s tem, kako bomo igrali, smo se bavili s tem, kdo bo sploh smel nastopiti za Zadar. Precej ležerno smo pričeli tekmo, v drugem delu nam je še sreča obrnila hrbet. Zasluženo smo bili poraženi.«

V tej sezoni ste še sveži, skoraj tri mesece vas ni bilo zaradi poškodb.

»Najprej mi je v Novem mestu počil meniskus, potem se je proti Olimpiji v domači dvorani poškodba ponovila. Naredil sem že tri priprave v tej sezoni. To je dejansko najslabša sezona v moji karieri. Toliko problemov z zdravjem sem imel le še v sezoni 2005/06, ko sem si najprej poškodoval gleženj, potem pa imel še težave z jetri. A iz vsake take zadeve gre človek močnejši!«

V težkih trenutkih ne gre brez družine.

»Družina mi pomeni vse na tem svetu! Imam ženo in dva otroka, to so moji najbolj zvesti navijači. Vsakič znova me spremljajo na tribunah. To je izjemno dober občutek, ki ga nekdo, ki nima otrok, ne more razumeti. Vesel sem vloge očeta – starša.«

Letos ste tudi kapetan ekipe!

»To je še ena velika čast in odgovornost hkrati. Ljudje v klubu so mi zaupali to vlogo. To mi precej pomeni. Sedaj sem v novi vlogi – prej sem gledal na ekipo, svoje igre in statistiko; danes pa porabim precej energije za spodbudo soigralcem. Upam, da nisem prestrog kapetan!«

Trener pa je Aleksander Petrović.

»Aco je vrhunski trener in človek, povrh vsega pa zelo temperamenten. Odlično sodelujeva, o vsem se pogovoriva.«

Po pokalu ste skoraj ostali brez njega.

»To je še en dokaz njegovega temperamenta in emocij, ki jih premore. Po porazu je pač prevzel vso odgovornost za izpad. Po prespani noči so sledili pogovori in sestanki, po katerih je bilo jasno, da Aco ni kriv za poraz, saj bi morali zmagati tudi brez trenerja. Pa nikogar ne podcenjujem na tem mestu, da se razumemo! Klubska uprava ni sprejela odstopa, razložili so nam, kaj se od nas pričakuje, odšli smo na trening in delovali, kot da se ni nič poprej zgodilo.«

Cedevita in Zagreb kraljujeta na hrvaški sceni, Zadar in Cibona pa daleč od slave in blišča minulih let.

»Sam menim, da to ni presenečenje, saj le plačujejo za napake, ki so jih zgodilo v zadnjih dvajsetih letih. To se je pač moralo zgoditi, povrh vsega pa Cedevita in Zagreb delata precej podobno, zato je prav, da to sedaj izkoristimo.«

V soboto ste prvič zaigrali tudi v Stožicah.

»Moram priznati, da je dvorana nekaj posebnega. Ni lahko tekmecu, ko stopi na parket. Zato ne čudi, da ima Olimpija tudi zaradi dvorane tako dobre rezultate. Čeprav je treba takoj dodati, da so sestavili odlično ekipo!«

Ob tem pa doda Bažda še tole:

»Ni pa v tej dvorani takega pritiska ob parketu, kot je bilo to v mali tivolski dvorani! Na tisti prostor pa me veže kup emocij… Če bi igrali tam, ne bi vedel, na kateri obroč moram napadati…«

V Ljubljano ste prišlo leta 2002. Vas je snubila tudi Cibona?

»Nikoli niso bili konkretni, ostalo je le pri besedah.«

Potem pa prestop v Olimpijo.

»Prvič sem šel v tujino, hotel sem biti blizu doma. Vedel sem, da se v Olimpijo dobro trenira, da premore vrhunske trenerje in igralce. Evroliga je bila izjemen motiv, zato nisem okleval. Hotel sem videti, kam sodim, kako se lahko kosam z elito.«

Iskreno doda tole:

»Odhod v Olimpijo je bila vsekakor moja najboljša odločitev!«

Ste zadovoljni s kariero?

»Sem, zakaj ne bi bil? Že res, da bi lahko naredil in dosegel več. A po drugi strani smo skupaj začelo trenirati s prijatelji pred 30 leti. Malo nas je od te generacije ostalo v košarki, meni pa se vrača za ves trud, ki sem ga vložil.«

Zaljubili ste se. Dvakrat, najprej v Ljubljano, potem v Vrhničanko.

»Ljubljana me je navdušila! Tudi če se ne bi zaljubil in potem še poročil, bi ostal v tem mestu, ki ga obožujem!«

Zakaj vam je Olimpija še ostala v takem spominu?

»Nikoli ne bom pozabil, kako so se vedno slavili naslovi, prisotni pa so bili igralci, klubske legende, ki so včasih blesteli v Olimpiji. Česa takega nisem doživel niti poprej, niti za tem. V Olimpiji sem se počutil kot del ene velike družine.«

Povsem drugače pa s košarko na Reki.

»Mojega matičnega kluba Kvarner sploh ni več! Prišlo je do stečaja. Sedaj so košarkarski fanatiki ustanovili nov klub, nov Kvarner, a več ne vem, saj nisem v stiku z njimi. Je pa žalostno, da je to zgodilo z reško košarko… Vodilni ljudje iz mojih časov so poskrbeli zase, niso pa uspeli poskrbeti za klub, še manj da bi za kakega igralca uredili odškodnino za klub… A po drugi strani je to podoba reškega (ekipnega) športa, skupni imenovalec pa povprečje… Še lastnik gostinskega lokala je bolj znan in popularen kot vrhunski športnik.«

O jutri Marino na razmišlja, s Cedevito ima še leto in pol pogodbe, z mislimi pa je povsem pri sezoni, ki je v teku, kjer Zagrebčani še niso rekli zadnje!