XXL: Milović rešuje Postojno, obžaluje pa, ker v Olimpiji ni prostora za Sagadina

Predrag Milović se je poleti vrnil iz Sirije, kjer deloval v minuli sezoni. To pot se je angažiral v njemu domači Postojni, kjer rešuje klub, in čaka rezultate lokalnih volitev, ki bi lahko prinesli svetlo prihodnost za postojnsko košarko. Pri delu mu pomagajo prijatelji, tudi Klemen Kladnik, na treningu pa je 20 igralcev. Vrnila se bo tudi publika, ki je svoj čas drla v dvorano.

Predrag Milović želi rešiti KK Postojna (foto: Drago Perko/kosarka.si)

Predrag Milović, kaj bo novega?

„V Postojni se dogaja! V tem času smo naredili precej zadev, da spet obudimo klub.“

Je bila situacija res tako huda?

„Da, ena od opcij je bila celo, da se klub zapre in naredi konec košarki na tem koncu Slovenije. Denarja ni, igralcev prav tako ne.“

Kaj ste potem naredili?

„Nisem mogel dovoliti, da se zgodi kaj takega. Stopili smo v akcijo. Na enem mestu sem zbral igralce, s katerimi sem na svoji pot že sodeloval. Prepričal sem jih, da pridejo v Postojno in trenirajo. Verjamem v te fante! Vsem njim na tem mestu hvala! Naredili bomo vse, da tudi oni kaj dobijo. Energije in volje nam ne manjka!“

Kaj pa denar?

„Našel sem tudi ljudi, ki so po lokalnih volitvah pripravljeni prevzeti, predvsem pa financirati delovanje kluba.“

Kaj pa vaše delo?

„Sedaj sem trener. Pomembno je, da se sedaj poveže vse ljudi in pripravi načrt. Potem bomo videli, kaj in kako. Pri delu in organizaciji pomagata Grega Česnik in Tomo Tiringer.“

Kdo vse trenira v Postojni?

„Tu so Nejc Nejc Glavaš, Gregor Jakhel Kolarevič, Grega Nachbar, Matic Zupan, Tim Škerbec in Stefan Ilič, Matevž Mikuž, Milovan Radmanovič. Ohranili smo domače jedro – Klemen Muha, Klemen Panič, Mišo Španič, Dejan Dramačin (novi kapetan), Luka Šantelj, dva kadeta Uroš Čamžič in Tomas Selmani; Jure Janičijevič (poškodovan), Ivan Jovanovič, iz Kopra pa sta prišla Gregor Nachbar in Miha Morfadin.“

Kaj želite narediti?

„To, kar sem si želel celo življenje. Spraviti klub na tako raven, da bo normalno deloval, igralcem pa ponuditi dobre pogoje za delo. Želimo rešiti to Postojno!“

Dejansko umirata dva kluba, ki sta krojila vrh svoj čas v Sloveniji. Olimpija in Postojna.

„Še danes trdim, da bi bilo za Olimpijo lažje, če bi bil tudi Zmago Sagadin. V kateri koli vlogi, četudi le kot čistilka. Samo da je poleg! Po dolgem času sem spet užival v prenosih s svetovnega prvenstva, kjer je bil strokovni sodelavec prav Sagadin. Jasno pa nam je vsem – če Olimpija umre, smo končali s košarko v Sloveniji. Upam in želim, si da se Olimpija reši, prav tako sem prepričan, da bomo uspeli v Postojni.“

Plan je jasen.

„Sedaj je potrebno počakati volitve, potem vzpostaviti organizacijsko strukturo, v novi sezoni pa vrniti v Postojno domače igralce, ki danes igrajo po drugih klubih, Postojni, predvsem pa našim zvestim navijačem dati tisto, kar so imeli pred dvajsetimi leti.“

Brez podpore navijačev ne bo šlo.

„V dvorano je potrebno vrniti publiko. Ki ima rada košarko. Podporo rabimo že sedaj. Resda ne igramo dobro, 5.9. smo šele začeli s pripravami, a pomoč je dobrodošla in nujna za te naše mlade fante. Iz tekme v tekmo bomo boljši!“

Od kjer ideja, da se lotite takega projekta v Postojni?

„Ko sem deloval v Siriji, sem se večkrat vprašal, zakaj ne bi svoje energije razdajal v domačem kraju, v Postojni. V tujini sem trošil svojo energijo za stvari, na katere nisem imel vpliva, niti jih nisem mogel rešiti. Ko sem se vrnil, se je začelo dogajati. Pri tem mi je v veliko pomoč Klemen Kladnik, ki je pomagal pri izdelavi programa za delovanje kluba.“

Kako je s financami?

„Težko! Tako kot vsepovsod. Hodim od človeka do človeka, kjer zbiramo po 100 evrov, da klub preživi. Ni mi težko, košarko in Postojno imam rad, zato sem se angažiral. Dejansko se najde posluh tudi za nas, le razložiti je potrebno vsakemu, kaj in zakaj to počnemo. Ob vsem tem pa bo treba povezati tudi košarkarske sredine na našem koncu.“

To pa še ni vse.

„Skušal bom tudi organizirati trenersko organizacijo, ki bo delovala na Primorskem, kjer danes nimamo prvoligaškega kluba, trenerji pa so tako ali tako potrošni material. Slovenija je ponudila priložnost za delo preveč tujim trenerjem (vsa čast izjemam!), ki so prišli, pobrali evre, ob tem pa znižali celo domačim brezposelnim strokovnjakom. Poleg tega serijsko proizvajamo trenerje na Fakulteti za šport, za vse te nove trenerje nihče ne skrbi. Tudi to bo ena glavnih okupacij nove trenerske organizacije na Primorskem. “

Še na nekaj opozori Milović.

„Licenciranje je edina rešitev za slovensko klubsko košarko. Vse preveč je klubov, ki preprosto nimajo denarja. Po drugi strani pa bi se morali vsi zavedati, da bi morali omogočiti vsem, ki bi izpolnjevali pogoje, da bi ob tem dal tudi bančno garancijo, igranje v višji ligi. Tudi v 1. ligi, če imajo za to denar in organizacijo.”