XXL: Sagadin pričakuje zmago, skeptično o Olimpiji

Zmago Sagadin, prvi selektor članske vrste, je na svetovnem prvenstvu v Turčiji strokovni komentator Šport TV-ja, ob snidenju v novinarskem središču pa smo v redni ponedeljkovi rubriki XXL spregovorili o prvi uradni tekmi, da, ravno proti Hrvaški, 20.5. 1992, ter o o prvenstvu, ki se je začelo. Sagadin pričakuje zmago Slovenije nad sosedi, za konec  pa smo se dotaknili tudi Uniona Olimpije, kjer je Zmago Sagadin vrsto let uspešno deloval.

Zmago Sagadin to pot v drugi vlogi, a vedno zanimiv sogovornik (foto: Drago Perko/kosarka.si)

Zmago Sagadin, leta 1992 je Slovenija odigrala prvo uradno tekmo, bilo je proti Hrvaški.

“Takrat je vladala vsesplošna evforija, rodila se je država, vsi smo bili v nekem pričakovanju. Zato je imela ta prva tekma še poseben draž za vse nas. Ni manjkalo emocij, bili smo tudi na Vačah v geometrijskem središču, vsem zadevam pa je prisostoval tudi takratni predsednik države. To je bil resnično velik dogodek tako za naše glave kot srca!”

Kaj pa tekma sama?

“Te se bolj slabo spomnim, veliko časa je že minilo, vmes je bilo en mali milijon tekem. Po razpadu države so vladale čudne razmere – bolj ali manj je bilo jasno, da bodo Hrvati in Srbi še naprej igrali košarko, medtem ko naj bi se druge republike, tudi Slovenija, izgubile, na košarkarskem zemljevidu Evrope.”

To se na srečo ni zgodilo!

“Vedeli smo, kaj moramo narediti. Imeli smo velik motiv, stopili smo na evropsko pot. Tako v Olimpiji kot v reprezentanci.”

Kako ste takrat sploh sestavili reprezentanco?

“To je bila bolj ali manj kar Olimpija, dodali smo poleg še nekaj igralcev in dobili reprezentanco; nismo pozabili na Jureta Zdovca, k sodelovanju smo povabili Teomana Alibegoviča, ki je študiral v ZDA, zavedali pa smo se, da nimamo višine, da bo potrebno dobro selekcioniranje in morda tudi naturalizacija.”

Takrat Hrvatom niste mogli parirati.

“Olimpija je igrala tretjo evropsko ligo, bili smo udeleženci Koračevega pokala. A naredili smo korak, imeli smo vizijo, vedeli smo, kaj hočemo. Skozi evropske uspehe in napredek kluba ter ekipe je rasla tudi reprezentanca. Brez kvalitetnih igralcev ni kvalitetne zasedbe.”

Kdo so bili ljudje, ki so sodelovali pri prvih reprezentančnih akcijah?

“Poleg je bil Iztok Rems, zvezo je vodil danes pokojni Marko Sok, ob strani pa nam je stal, brez njega ne bi bilo tako, kot je, inženir Boris Kristančič. Vedno je bil na voljo za nasvet, ves čas pa je vztrajal, da moramo angažirati, pa četudi z naturalizacijo, visoke igralce, saj brez njih ni vrhunske košarke. Boris nam je bil v veliko pomoč. Tu je bil še Rado Lorbek, ki je opravljal isto funkcijo v reprezentanci in klubu. Imeli smo pravi know-how.”

Danes velikokrat slišimo, da reprezentanca nima kulta, da tudi samo igranje ni več igralcem v tak ponos in čast.

“Problem je nekje drugje – v natrpanem koledarju. V naših časih, ko smo formirali reprezentanco, so igralci v klubih odigrali po 40 tekem na sezono, danes jih nekateri preko 100! To je enostavno preveč, obremenitev je premočna. Po desetih mesecih sezone imajo dva meseca, da si oddahnejo in regenerirajo. Igralci nimajo niti časa, da se oženijo! Krešimir Lončar je to storil kar med pripravami.”

Kako rešiti zadevo, da ne bi bilo odpovedi, na tekmovanjih pa vsi zvezdniki, kot se tlo zgodi v nogometu?

“Pred časom sem v Zagrebu govoril z generalnim sekretarjem Fibe o tej problematiki. Apeliral sem nanj, naj Fiba pripravi spremembo, ter naj uvede štiriletni ciklus tekmovanj.”

Kako bi to izgledalo?

“Eno leto bi bilo namenjeno evropskemu prvenstvu, drugo svetovnemu, tretje olimpijskim igram, četrto leto pa bi bilo prosto. Ta čas bi igralci namenili počitku.”

Tokrat ste na prvenstvu v vlogi strokovnega komentatorja. Kaj lahko po dveh tekmah rečete o slovenski vrsti?

“Imamo dobro ekipo, ki izgleda pripravljena, predvsem pa izžareva homogenost, kemija očitno ni problem.”

Danes igramo proti Hrvaški.

“Hrvati niso pokazali veliko na tem prvenstvu, so slabše pripravljeni. Delujejo precej manj timsko kot Slovenija, ki bi morala zmagati, ne ravno z levo roko, a velikih težav ne bi smeli imeti!”

Ob koncu pogovora pa ne moreva mimo Olimpije, kjer ste uspešno delovali vrsto let.

“Takrat smo naredili srednjeročen in dolgoročen plan. Zadali smo si cilj, da smo leta 2000 evroligaši. Uspelo nam je že leta 1994. Želeli smo si dvorane za 12 000 gledalcev, namesto leta 2000 smo jo dobili deset let za tem; vsa čast Zoranu Jankoviću za to. Olimpija je pred velikimi izzivom – izteka se ji pogodba v Evroligi. Če izgubi to mesto, potem se 20 let ne bo vrnila v to druščino!“

V Olimpiji se zadeve premikajo, danes bo klub dobil tudi predsednika.Vsaj začasnega.

“Nekaj se je res premaknilo. A ljudje v Ljubljani in Sloveniji priznavajo le kvaliteto. Da je temu tako, potrjuje tudi podatek, da jih je kar 4000 prišlo v Istanbul. Za vrhunsko košarko ljudje naredijo vse! To je prava smer za Olimpijo – če se sestavi prava ekipa, to je danes ob cenah v Evropi možno, pomembna je še dobra selekcija, in rezultat je tu. To je dokazal Partizan, ki je kopiral naš sistem iz Olimpije. S takim programom bi bila dvorana v Stožicah polna, to pa so nove dimenzije in nove številke. A menim, da v tem hipu ni človeka, ki bi vse to povezal. Vse skupaj je to bolj životarjenje, ki se po mojem mnenju ne bo dobro končalo.”