Saša Vujačić še kdaj za Slovenijo?

Saša Vujačić se je poleti iz ZDA in lige NBA preselil v Evropo, kjer bo vsaj eno sezono član Efesa. V pogovoru za kosarka.si in Slovenske novice je razkril svoj odnos do Slovenije, Štajerske in Maribora ter reprezentance.

Saša Vujačić v Kranjski Gori (foto: Drago Perko/kosarka.si)

Saša, pozdravljeni v Evropi.

»V Ligi NBA je lock out, zato je bilo treba najti najboljše izhodišče za mojo kariero. Rad imam košarko, rad jo igram. Evroliga je takoj za ligo NBA. Imel sem nekaj ponudb, a sem se določil za trofejni klub, ki ima visoke ambicije. Istanbul gosti tudi final four, ostal pa bom tudi v primeru, da se lock out konča.«

Prvi mesec je za vami.

»Že na prvi novinarski konferenci sem rekel, da moramo biti pametni in potrpežljivi. Preko noči se ne da nič. Na papirju imamo zelo dobro ekipo, a se moramo uigrati. Preprečiti moramo evforijo ob zmagah in porazih. Lahko pa rečem, da sem v prvem mesecu doživel obilo lepih stvari.«

Ste zadovoljni?

»Fenomenalno je. Presenečen sem bil nad centrom mesta, gre za multikulturno mesto, povrh vsega je v velikem vzponu. So peta ekonomija na svetu, kar je dobro tudi za košarkarje. Živim blizu dvorane, zato se lahko ognem gneči. Po prometu se ne razlikuje od LA-ja, kjer lahko porabiš do centra tudi dve uri.«

Pred vami je v Efesu igral Boštjan Nachbar. Ste se kaj posvetovali z njim pred selitvijo v Turčijo?

»Ne poznam Boštjana, nimam nobenih stikov z njim. Svetovali so mi ljudje, ki mi že dalj časa stojijo ob strani.«

Kaj od vas pričakuje trener Ufuk Sarica?

»Bolj ali manj bom igral na dvojki, po potrebi bom tudi play. Od mene pričakujejo točke, a to ne pomeni, da jih moram vsakič doseči 20. Moramo biti pametni, šteje uspeh ekipe, ne pa lastna statistika. To sem se naučil v svoji karieri. Doumel sem, kaj je pomembno – kemija v ekipi in dejstvo, da se zavedamo, jaz se bom vrgel zate za žogo, ti pa zame. Že danes smo prava družina, dobro se razumemo. Vsi igralci imajo visoki IQ, vemo pa, da smo ekipa in le tako lahko zmagujemo. Premoremo tudi dobrega trenerja, ki je bil igralec, zato nas še posebej razume.«

V soboto ste premagali Olimpijo.

»Bilo je sploh prvič, da sem igral proti Ljubljančanom. Imel sem nekaj tekem v mlajših selekcijah, sicer pa ne. Vidi se, da je bila to prva tekma, ko smo bili vsi igralci skupaj. Pred tremi dnevi smo opravili šele prvi skupni trening. Hitro se moramo uigrati. Lahko pa rečem, da ima Olimpija dobro ekipo, in kvalitetno delajo, Sašo Filipovski je dober trener. Veliko je pokazal Danny Green. Upam, da jim bo šlo še naprej dobro. To je pomembno za slovensko košarko, ki jo je lani v Evropi dobro zastopala Krka z Aleksandrom Džikićem.«

Kako spremljate slovensko sceno?

»Precej in dokaj podrobno. Džikića poznam iz ZDA. Vesel sem, ker mu je uspelo v Krki, pri Olimpiji je imel nekaj smole. Krka ima bogato tradicijo, Džikić pa je dodal svoje znanje in naredil pravi boom v Evropi.«

Vi ste že v Evropi. Vam bo sledil tudi vaš prijatelj Kobe Bryant?

»Kobe ima rad košarko, še pet, šest let bo igral. Rad bi igral na visokem nivoju. Povrh vsega je odraščal v Italiji, zato ne bi bilo presenečenje, če bi se preselil v Bologno. A po koncu lock outa se bo vrnil v ZDA.«

Kaj pa vi?

»Sam imam pogodbo 1+1, za novo sezono je na meni, da se odločim. O tem niti ne razmišljam, a ko se vse konča bi rad spet v ZDA, kjer sem si izboril svoj status. Želim si spet osvojiti naslov prvaka Lige NBA.«

Se lahko zgodi, da odpade cela sezona v Ligi NBA?

»Upam, da ne. Tega si ne zaslužijo navijači, ki živijo za ta šport. V zadnjih petih letih se je NBA zelo dvignil in postal eden najbolj popularnih športov na Zemlji. Ne more se zanikati, da se bo morala hitro najti rešitev, tako zaradi navijačev kot zaradi igralcev, ki morajo igrati, eni pa so odšli na Kitajsko.«

So tudi vas vabili v Azijo?

»So, saj je Kitajska marketinško zelo zanimiva, a sam si želim igrati na zelo visokem nivoju, to pa mi omogoča prav Evroliga.«

Cilji Efesa so jasni.

»Moštvo je zelo dobro, cilji so visoki. Sem se pa naučil, da nikoli več ne dajem obljub, ampak bomo vsi govorili le in samo na parketu. Želimo si zmagovati, zato treniramo, in se borimo. Na vsaki tekmi. Nikoli me ni zanimalo 2. ali 3. mesto!«

Ste kaj spremljali pred dnevi končani Eurobasket v Litvi?

»Slabo, skorajda nič.«

Potem nadaljuje:

»Polemike ne želim. Lahko pa dodam le tole: Španci so odraščali skupaj, bili prvaki, osvajali so medalje. Sramota je in žal mi je, da ob vsem talentu in vrhunskih slovenskih košarkarjih, ni bilo osebe, ki bi nas znala združiti in povezati v eno celoto. Ne govorim sedaj za Litvo 2011, kjer sem prepričan, da so igralci dali vse od sebe, četudi je bila ekipa oslabljena. Zbrati bi nas morali v zadnjih sedmih, petih letih. Pa ne samo zaradi nas košarkarjev. Slovenski narod bi si zaslužil, da osvojimo medaljo in z njimi podelimo radost. Ljudje so željni tega uspeha… Veliko navijačev je bilo v Litvi in Turčiji, a ostali so prikrajšani… Realno gledano bi morali do danes imeti tri ali štiri medalje!«

Vas je letos poklical selektor Božidar Maljković? Ali pa kdo s Košarkarske zveze Slovenije?

»Nihče me ni klical. Nimam razloga, da lažem. Sem direkten. Tudi sporočila mi niso pustili. Sit sem tega, da poslušam, da so me klicali.«

Torej ste menjali telefonsko številko, da vas ne bi mogli najti?

»Kje pa, ostala je ista, kot je bila.«

Potem nadaljuje:

»Žal mi je zaradi Slovenije, ker ni občutila tega občutja, ko postaneš prvak. In potem to podeliš z navijači. Makedonija je pokazala, kako se to dela. Mislim, da je cela Jugoslavija navijala za njih.«

Leta 2009 se nekako niste ujeli s soigralci.

»Dokaj hitro sem šel iz Slovenije, reprezentantov ne poznam, pet sedem dni sem bil z njimi. Morda so menili, da sem ne vem kaj. Sem tak, kot sem, in vedno imam visoke cilje. Hočem zmagovati. Ko sem bil poslan domov, sem to spoštljivo sprejel. In tudi spoznal, da je sedaj dovolj. Imel sem željo, a je ta pogorela. Žal mi je, da nisem imel priložnosti, in ponavljam, da nismo imeli nekoga, da bi nas povezal in združil.«

Pred meseci se je govorilo, da boste zaigrali za Črno Goro.

»Zame je reprezentančna zgodba pozabljena. Obrnil sem se proč in šel naprej. Ko dvakrat poskušaš…. Osel gre enkrat na led, sam sem šel dvakrat… Težko je bilo to sprejeti, očitno nisem dobrodošel.  Ne moti me, da sem bil ponujen reprezentancam. Nekega dne bom igral za nekoga, za Slovenijo verjetno ne.«

Če vam omenim nekaj imen:

Teoman Alibegović:

»Igral je v Snaideru, ko sem prišel v Italijo. Kasneje je bil moj trener, precej sem se naučil od njega. Bil je korekten, na koncu pa tudi manager kluba, zato je zastopal klubske interese.«

Spale Todorović:

»S Spaletom sva dva meseca dela na metu, sicer pa je odličen individualni trener. Veliko znanja ima, pa še super človek je.«

Phil Jackson:

»To je trener, bolje rečeno moj bivši trener, ki me je veliko naučil, še vedno pa sva v stiku. Ko sva bila v isti ekipi, nisem razumel, zakaj počne določene zadeve. Danes mi je jasno, tudi najin odnos je precej boljši. Ti trenutki v LA-ju so bili zelo težki. Nisem prišel, da bi le podpisal pogodbo in služil. Tja sem šel, da sem vsak dan boljši! Hotel sem igrati. Povrh vsega pa mi je kupil veliko knjig, naučil pa nas je tudi določenih meditativnih vaj, ki pomagajo v vsakdanjem življenju.«

Lojze Milosavljevič:

»Lojze je velik človek in fenomenalna oseba, v slovenski košarki bo še precej naredil. Na košarko se spozna, organizira tudi odličen kamp, kamor sem poslal tudi svojega brata.«

Kobe Bryant:

»Po prvem treningu me je sprejel in mi stal ob strani. Navdušil sem ga s tem, kako se borim, kako trdo delam. Spoznal je, da lahko računa na mene na terenu. Je že res, da so bili minusi, saj sem bil njegova menjava in sem igral manj, kot bi lahko. A sem se vsak dan učil od najboljšega na svetu. To šteje. In to odtehta vse.«

Maribor:

»Maribora se nikoli ne pozabi, ponosen sem na to. Pozdravljam vse navijače slovenske košarke, in ljudi, ki znajo prisluhniti obema stranema.«

Zakaj niste smučar?

»Rasel sem hitro, in takoj sem se navdušil nad košarko. Začel sem igrati že v maminem trebuhu, kot to rad povem v šali. Pri devetih letih sem šel za pol leta v nogomet, kjer sem pridobil na hitrosti v nogah. To mi je zelo koristilo. Rad pa smučam in boardam. Ko bo konec kariere, se vračam na sneg.«

Že leto dni ste zaročeni, Marija Šarapova je na drugem koncu sveta – v tem hipu v Tokiju.

»Težko je, ker se ne vidiš z nekom, ki ga imaš rad. A sva šla v življenju preko ovir precej podobno. Oba razumeva, kaj pomeni biti uspešen in biti na vrhu, ter se prilagoditi. Oba sva športnika.«